Ni česa videti

Zapiski psevdogledalca héâtre-élévision Borisa Charmatza

Maska Jul 2003Slovene
Maska Vol. 18 No. 80-81, Spring-Summer 2003, pp. 47-48

item doc

Francoski koreograf Boris Charmatz že od avgusta 2002 po evropskih plesnih festivalih in plesnih središčih predstavlja svoj projekt héâtre-élévision. Že iz naslova je jasno, da le težko opišemo umetniški medij tega, kar je predstavljeno, zmedo pa dodatno poveča oznaka "psevdopredstava" (oziroma v francoščini "pseudo spectacle"): prav mnogoterost uporabljenih medijev načenja "živi" vidik tega, čemur ponavadi rečemo "predstava", saj se slednja dogaja drugje. Kljub temu je govor o gledališču: vsakega gledalca prosijo, naj v garderobi odloži površnik, pokaže vstopnico in vstopi v zatemnjeno kvadratno sobo brez oken, kjer bo navzoč pri zasebni predstavi. Prosijo ga, naj leže na velik črn predmet, ki spominja na klavir, in znajde se pod televizijskim zaslonom, ki visi tik nad njegovo glavo. V dvainpetdesetih minutah se na zaslonu prikazujejo podobe, ki jih dopolnjujeta zvočna in svetlobna spremljava v prostoru. Po tem obiskovalec sobo zapusti, v preddverju mu postrežejo s pijačo, svoje vtise pa lahko vpiše v knjigo gostov. Gledališki ritual je izpeljan v celoti, je pa tudi v trenutku pozabljen, saj središčni televizijski aparat zahteva vso pozornost, naša želja po preprostih podobah pa se zdi zelo močna. Sledijo zapiski o héâtre-élévision izpod peresa – najbrž – "psevdogledalca", ki razmišlja o željah, odklonih in izvorih svojega gledanja. Fragmenti v poševnem tisku so citati Charmatza, vzeti iz gledališkega lista in "Zapiskov o namenu", objavljenih v spremni publikaciji za novinarje.

 

héâtre-élévision, v koreografskem smislu zasnovano na način ruskih babušk, je predstava, reducirana na film, ki je reduciran na televizijo in predstavljen na način instalacije. Gre za nekakšen izvleček, morda celo samomor žive predstave: kaj bo ostalo od vonja naporov plesalcev po anesteziji zaslona in točk na njem?

 

Na zaslonu vidimo ljudi v tesnih baletnih dresih, ki v različnih prostorih, med drugim v studiu in na gledališkem odru, plešejo abstraktne plese, večinoma pa se gibljejo v razmeroma majhnih škatlah in zaprtih prostorih. Kot je pri Charmatzovem koreografskem delu že v navadi, imajo gibi grob fizični značaj ter se odmikajo od klasične in modernistične estetike. Poleg tega ima snov v héâtre-élévision tudi nekoliko obsceno plat: v teh škatlah se plesalci vedejo kot majhni psi, skačejo naokrog in kažejo jezik; noseča ženska leže na tla, stoka in se nemirno premetava. Izvajalci gledalcu srdito vračajo pogled, kot bi želeli reči: "Kaj pa buljiš?"

Oblika televizijskega aparata in posnetih škatel nas spominja na "peep-show", ki na določen način usmerja pogled, spodbuja njegovo hrepenenje po intimnosti in celo željo po poznavanju "resnice" drugega, ki pa se nikoli ne bo razkrila. V primeru héâtre-élévision gledalec ni zgolj voajer, vendar se njegov pogled napaja v zanikanju določenih želja in kot takšen tvega, da v stiku z izpostavljenimi podobami postane obscen. Charmatz si privošči kar precejšnjo mero ironije, ko drzne podobe plesalcev v kletkah sopostavlja z željami našega očesa po "lepem plesu", "zgovorni podobi" in tako naprej. Čeprav televizija nenehno zahteva fokus, pravzaprav ni kaj videti, za podobami ni nobene "resnice". Naše vizualne želje v trenutku eksplodirajo.

 

Za spodbujanje teka omenimo, da bo v predstavi ubit zajec (iz obrednih razlogov), ki bo na trenutke enako amorfen kot gledalec.

 

Na zaslonu se večkrat pojavi podoba slepca, ki uglašuje klavir: on pogleda še vrniti ne more in se tako zoperstaviti gledalčevemu pogledu. Gledalčevo pozornost tako z zaslona preusmeri zvok v prostoru. Zvočno podobo héâtre-élévision soustvarjajo zvoki iz različnih zvočnikov: najprej so tu zvočniki na televiziji, ki predvajajo zvoke v tesni povezavi z dogajanjem na zaslonu; zvočniki so tudi tik ob gledalčevem ušesu, kar vzbuja občutek, da podobe na zaslonu nastajajo neposredno v gledalčevi glavi; potem so tu še zvočniki pod predmetom, na katerem leži gledalec, ki vzbujajo občutek, da gre za pravi klavir. Podobe na zaslonu se podvajajo, začnejo potovati skozi koreografijo zvoka in iščejo drugačen prostor za bivanje. Iz teh premikov izhaja dvojna dinamika: čeprav se potencialne podobe sicer lahko pojavijo in vzburijo domišljijo, se želje in omejitve pogleda izkažejo takoj, ko se za temelj potujoče podobe izkaže naša možganska skorja. Ne samo podoba, tudi z njo povezan pogled morata biti demaskirana, preden se lahko pojavi skoraj neomejeno podobje. Na tej prelomnici v predstavo poseže območje kritike: prostor, v katerem se nedvoumno ukvarja s predpostavkami vizualne kulture ter z odnosom med očesom in podobo.

 

Za odsotnost žive predstave oziroma vzpostavljanje bistvenosti te odsotnosti se bomo oddolžili tako, da se bodo podobe umetnikov na zaslonu izoblikovale v glavi gledalca, kjer bodo našle nov prostor za projekcijo, ki je neskončno bolj odprt, kot se zdi.

 

Med predstavo in na koncu se na zaslonu pojavi test prenosa. Opazka, da pri vsej stvari "ni česa videti", je tu dobesedna: dejansko gre za podlago televizije, za prazno podobo. Ker kot taka televizija še površina projekcije ni, je gledanje paradoksalno: gre za hipnotično kontemplacijo. Ukinitev vizualne želje?

 

Naš namen je postati negibni, vzdrževani le s plesom, ki se ne konča s svojim utelešenjem.

 

V nekem trenutku se na zaslonu prikaže gledališki oder, posnet iz daljave, z enega od zadnjih sedežev dvorane. Tako pogled kot prostor eksplodirata, gledališka distanca uniči gledalčev intimen odnos s televizijo: héâtre-élévision ni samo koreografija gledanja, temveč tudi koreografija samega gledalca in kot taka zajame njegovo telo. Dejstvo, da gledalec med predstavo leži, je v skladu s televizijo: gledalčev udobno zleknjeni položaj na kavču spominja na vsakodnevne kontekste. Poleg tega ta položaj dodatno utrdi zaseben odnos do sveta znotraj dnevne sobe, fikcijo intimnosti z resničnostjo, ki jo ustvarja televizija. héâtre-élévision tako postavi pod vprašaj zasebnost gledalca, ki predstavo opazuje sam, in tudi (nemožno) intimnost s podobami, kljub temu pa vodoravni položaj gledalcu nekako ne dovoli povezave te predstave z gledališčem. Gledališki okvir lahko glede na značilno prostorsko tipologijo razumemo kot analogijo vzravnanega človeškega telesa. Gre za telesno predpostavko gledanja, ki ga odmaknjeno oko ponavadi pozabi.

 

Gravitacija. Zamisel o ležanju je posledica ugotovitve, da je kavbojko nemogoče gledati leže: ne moreš se poistovetiti z jahačem na konju. Razen če konj in jahač ne ležita – za to gre pri héâtre-élévision. In potem? (Jahač se malce manj važi.)

 

Proti koncu luč žarometa zariše na steno senco televizijskega aparata. Kvadrat je senca škatle, hkrati pa tudi "peep-show" na pogled prostetične tehnologije, ki je naše telo že v renesansi zamenjala z Brunelleschijevo različico kamere. Kljub vzbujanju različnih zaznav, so prostori-kocke, v katere se usmerjata oko in telo, raznovrstni: posnet plesni studio, posneto gledališče, številne posnete škatle, televizijski aparat, domišljijska dnevna soba, soba, v kateri smo, preddverje in tako naprej. Zvok in luč usmerjata koreografijo prostorov, ki omogočajo gledanje tako, da estetiko izginjanja mašinerije gledanja postavljata na glavo: ker pač ni česa videti, se začnemo spraševati o pogledu in njegovi "kamerni" naravi.

 

Katera mazohistična želja skuša plesati v tako omejenih prostorih, kot so ti?

 

Kdo je torej "psevdogledalec"? Najbrž tisti, ki kot zajec strmi v baterijsko svetilko sredi gozda in ne ve, kaj se pravzaprav dogaja.

 

 

Prevedla Mojca Krevel